Smo ujetniki lastnih in kolektivnih iluzij, kjer se odvijajo individualne in kolektivne KARME. Ne vidimo jih, ker so meje iluzij nad našimi zaznavami zavedanja (Hynera, julij, 2025).
Iluzija je tančica zavesti, skozi katero se uči izkušnja ločenosti od večnosti. Da ta iluzija lahko obstaja, mora obstajati linearni čas. Znotraj iluzije obstajajo in nastajajo karmični vzorci, ki se lahko udejanjajo v obstoječi iluziji.
Pravzaprav, linearnost časa omogoča vzrok in posledico v spremembi dogodka, življenja, v dosegu cilja. Na ta način se lahko napiše zgodbo dogodka ali življenja, razvoj produkta ali projekta. Brez linearnosti časa ni iluzije, ker ni zaporedja, v katerem bi se lahko izgubila resnica celote (izničevanje karmičnih zapisov z izvzemom sfere časa). Resnica celote je absolutna resnica, saj jo opazovalec opazuje iz področja večnosti, kjer vlada ENOST.
Iluzija je omejeno polje zaznave. Resnica, ki se oblikuje v tem polju, je sicer lokalno veljavna, ob enakih predispozicijah opazovalcev, velja kot resnica. Ne moremo pa govoriti niti o delni resnici, saj je lahko za drugo skupino opazovalcev, s popolnoma drugačno zgodovino, z drugimi izkušnjami in drugim zavedanjem popolnoma izkrivljena in napačna. Ta skupina opazovalcev bi trdila, da je to laž.
Zato lahko rečemo, da vse, ker deluje v omejenosti informacij, ki jih nosijo karmični vzorci, oziroma kar deluje le v enem polju celotne slike, kjer nam sliko videnja kroji linearni čas in informacije, ki so posledice karmičnih vzorcev, ne prinaša absolutne resnice.
Sama rada slikam. Predpostavljajmo, da sem sliko gradila na tri področja. Vzpetine, za vzpetinami je morje in nad morjem se razprostira belo prosojno nebo, na katerem letajo beli galebi. Nekdo ki to sliko opazuje iz okna in vidi le nebo s pticami, bo sliko opisal samo iz njegovega zornega kota. To, da ne bo omenjal morja in vzpetin, to ne pomeni, da se je zlagal. Toda slika zanj je le tisti del, ki ga vidi.
S primerom gremo lahko naprej. Predpostavljamo, da opazovalec gleda skozi okno, ki ima modro steklo. Lahko sklepamo, da bo njegov vid videl sliko, ki bo veliko bolj modra ali bolj temna, od dejanske slike. Predpostavljamo tudi, da opazovalcu niso všeč motivi oblakov in ptic, zaradi česar zaključi svojo ugotovitev, da je slika preveč pusta, saj prikazuje le nebo in nekaj ptic, da je preveč modra in temna ter da je dolgočasna, saj prikazuje motiv, ki je dolgočasen in že zdavnaj izpet.
Opazovalec je podal svojo resnico o sliki, ki jo je opazoval. Ni mogel govoriti o celotni sliki, katere ni videl, prav tako ni mogel govoriti o dejanskih barvah na sliki ali o celotni tematiki te slike. Če bi želel videti celotno sliko bi moral stopiti v prostor, kjer je bila slika razstavljena. Izognil bi se napakam zaradi vidnega zaznavanja, nikakor pa svojim predsodkom, da je motiv na sliki dolgočasen in izpet. To je resnica opazovalca, ki je nastala zaradi informacij -karmičnih vzorcev, ki so jo gradile čustvene rane ali pretekli dogodki ali identifikacije z nečem.
Če bi želel opazovalec preiti to svoje prepričanje, bi moral ta svoj vzorec videti, ga ozavestiti in ga preiti. Stopiti na nov nivo zavedanja. Šele takrat bi lahko pogledal na sliko iz nove perspektive in podal nov sklop informacij o njej.
Iluzija je v tem, da ne vidiš celote in da je slika popačena zaradi kolektivnih in individualnih vzorcev, torej karme.