Na ravni struktur se začnejo stvari naravno poenostavljati. Nepotrebni sloji postopno odpadajo, hierarhija pa se poravna brez prisile ali zunanjih posegov. Spremembe niso rezultat poseganja v organizacijsko shemo, temveč posledica ponovne vzpostavitve koherence, ob kateri neučinkovite ali neskladne strukture izgubijo svojo nosilno vlogo, saj v vzpostavljeni koherenci ne morejo več delovati.

Na ravni odnosov konflikti izgubijo svoj naboj. Vloge postanejo jasnejše, sodelovanje pa bolj pretočno in manj obremenjeno. Odnosi se ne »popravijo« v klasičnem smislu, temveč prenehajo nositi pretekle zapise moči, strahu in potrebe po dokazovanju, ki so jih prej nezavedno oblikovali in s tem .

Tudi procesi se začnejo spreminjati. Postajajo bolj organski, odločitve se sprejemajo hitreje, potreba po nenehnem popravljanju in gašenju težav se zmanjšuje. To se zgodi zato, ker organizacija ni več razcepljena med pretekle vzorce in sedanje zahteve, temveč deluje iz usklajenosti s sedanjim kontekstom in realnimi potrebami okolja, v katerem deluje.

Na ravni odločanja se pojavi več jasnosti in manj impulzivnih ali obrambnih odzivov. Odločitve izhajajo iz večjega zaupanja v notranjo smer organizacije in se začnejo oblikovati iz izvorne osi podjetja, ne več iz strahu, pritiska ali avtomatskih vzorcev delovanja.